Zgodovinski oris
O slovenskih prebivalcih Števerjana in o toponimu najdemo prvo uradno pričevanje v urbarju iz leta 1181. Dokumentarno sled je v videmski mestni knjižnici odkril msgr. Ivan Trinko. Hermelinda, opatinja samostana sv. Marije pri Ogleju, oriše v posebnem zapisu samostanske dogodke ter našteva hiše, vinograde in njive, ki jih je odkupila od števerjanskih prebivalcev. V listini zabeleži imena števerjanskih posestnikov, ki so samostanu sv. Marije prodali del svojih zemljišč. Vsa imena so očividno slovenska, in sicer Dobruška, Kosa, Budin, Stojan, Bislav, Zdebor, Nadal, Tihonja, Gostinja, Dražin. Omenjeni posestniki so bili vsi »de S. Floriano«, kar zopet uradno dokazuje, da je kraj Sv. Florijan (nato Števerjan) obstajal že okoli leta 1181. Nadalje velja opozoriti na dejstvo, da so posestniki iz Števerjana prodali opatinji v glavnem vinograde ali njive, kar priča o daljnih koreninah briškega gojenja trt že pred 800 leti.
Števerjanci so pod goriškimi grofi precej svobodno zadihali. Leta 1348 je potres hudo prizadel goriško grofijo in Furlanijo ter seveda briško področje. Zadnji dve desetletji 14. stoletja sta naše kraje pestila hudo pomanjkanje in lakota. Stanje se je poslabšalo, ko so po izumrtju goriške plemiške družine dobili fevdalno in sodno oblast v Števerjanu drugi plemiči. Leta 1574 je cesar podelil sodno oblast in posestva bratoma Maksu in Francu Dornberg. Rodbina je izumrla že leta 1779, za njo pa je prišla družina Formentini, ki je madžarskega porekla. Tretja plemiška družina, ki je gospodovala v Števerjanu, je bila rodbina Tacco iz Siene. Deželno plemstvo jih je sprejelo v svojo sredo leta 1754, posestva pa so dobili na Vogrskem in v Števerjanu.
V omenjeni fevdalni dobi se razvije kolonstvo in spolovinarstvo.
Med hujšimi preizkušnjami, ki jih je prestala ta zemlja, gre omeniti uskoške vojne z Benečani v 16. stoletju. Beneške čete so pod Justinjanom in Barbarigom zasedle Števerjan in pobile vse prebivalce. Števerjanci so se s časom začeli zavedati tudi svojih pravic, tako so leta 1694 Števerjan vzdignili v kaplanijo odvisno od Ločnika.
V dobi kmečkih puntov je fevdalni pritisk razjaril tudi števerjanske kmete. Pridružili so se drugim puntarjem, ki so šli nad Gorico, nazaj grede pa so dacarjem popili vse vino. Med organizatorji punta je bil tudi Števerjanec Štefan Maraž, neke vrste notar (takratna oznaka je bila bilježnik). Z ostalimi enajstimi voditelji punta so ga razčetverili na goriškem Travniku in dele njegovega telesa razobesili tudi v smeri Grojne.
Po letu 1848 se je slovenska zavest začela prebujati in val le-te je pljusknil tudi v Števerjan. Števerjanci so se udeležili tabora v Šempasu 9. avgusta 1869 in že kmalu nato so bili 18. oktobra istega leta med organizatorji Briškega tabora pod Drnovkom ob potoku Reka v tedanji biljanski občini. V pripravljalnem odboru so bili tedanji števerjanski župan Anton Knez in starešini Ivan Terkuč in Anton Lenardič. Tabor je prebudil zavest naših ljudi in že naslednje leto, 29. julija 1870, je na dan sv. Petra in Pavla župan v Kojskem Jože Marinič sklical predstavnike Bricev na posvet z namenom da se tudi na tem območju poišče način, kako začeti s čitalnicami. Na vabilu je med drugim pisalo »Kdor ima najboljši svet, naj ga prinese s sabo!«
Leta 1872 je prišlo do prvih poskusov, da bi se v Števerjanu ustanovila čitalnica. Velika revščina, ki je takrat vladala v Brdih, pa je preprečila, da bi prišlo do uresničitve zamisli. Goriški časopis Soča 3. oktobra 1872 piše takole: Tako je čitalnici neugoden kraj tudi naš Štvrjan i to iz mnogih tehtnih uzrokov: Ovira čitalnici bila bi tukaj ta, da nij nikjer v Brdih toliko uboštva, nego tukaj; kajti izmed 200 družin je komaj nekaj nad 20 svojih kmetov in vsi ostali so ubogi koloni, kteri se morajo vsakdanejga živeža iskati ne le pri trdnem kmetovanju nego tudi po drugih potih. Vedno Soča razlaga, da se piše Štverjan ali Štvrjan namesto Štfrjan, ker konzonant f ni slovanski glas in zato tudi tukaj nikdar ne slišiš Šentfrjan ali krajši Štfrjan, temveč zmirom Štvrjan, in le pri nekaterih bolj oddaljenih Števerjan.
Prihod novega vikarja Antona Gregorčiča, pesnikovega strica doma izpod Krna, in solkanskega rojaka učitelja Janeza Juga je vzpodbudil Števerjance, da so poleti leta 1883 osnovali pripravljalni odbor za ustanovitev čitalnice in tako dali temelje slovenski kulturi v briški vasi, saj je bil to prvi korak za ustanovitev Katoliškega bralnega društva, do katerega je prišlo 15. avgusta 1883. Pobudniki prvega kulturnega društva v Števerjanu so bili duhovniki, učitelji, kmetje in tudi nekateri posestniki. Prve prostore je novemu društvu dal na razpolago baron Formentini.
Nekaj pred peto uro popoldne so se zbrali na glavni cesti pred Dvorom. Števerjanski fantje so prikorakali pred današnji Sedejev dom in prepevali himno Hej, Slovani!. Na trgu Svobode je na poslopju, kjer stoji danes Sedejev dom in ki je bilo last barona Formentini, ponosno plapolala slovenska trobojnica, ki so jo sešili za to priliko. Pred poslopjem so fantje zapeli himno Naprej zastava Slave!, nakar je v dvorani sledila seja. Učitelj Janez Jug je prisotne pozdravil in počastil vse, ki so si za to prizadevali s trikratnim Živio! Prebral je pravila novoustanovljenega društva in spodbudil prisotne, naj društvu ostanejo zvesti in naj si prizadevajo za njegov uspeh. Novoustanovljeni odbor so sestavljali predsednik Janez Jug, sicer učitelj v Števerjanu, odborniki pa so bili Janez Bratuž, domači vikar Anton Gregorčič, učitelj v Cerovem Peter Luvin, posestnik Štefan Makuc, Leopold Maraž, Mihael Maraž, posestnik Jožef Vogrič in krčmar Jožef Vogrič; namestnika sta bila Janez Marinič in Jožef Škrjanec. Delovanje je hitro steklo in društvo je vzgajalo naše ljudi v petju, igranju in branju Mohorjevk. Zadnjo nedeljo meseca junija 1887 so odgovorni pri društvu sklicali občni zbor. Za predsednika je bil potrjen Janez Jug in z njim cel dotedanji odbor. Na predlog Štefana Makuca so nadalje v veselični odsek imenovali Pavla Kneza, Leopolda Maraža, Miho Maraža in Jožefa Mariniča.
Po nekaj letih se je porodila zamisel, da bi se Katoliškemu bralnemu društvu poskrbelo zastavo. Pobudo je dal iznajdljivi Štefan Makuc. In res so Števerjanci v kratkem času zbrali potreben denar in so 12. junija 1887 zjutraj ob 9.30 blagoslovili novo zastavo. Zastava je imela narodno trobojnico, podobo sv. Cirila in Metoda, krasila sta jo tudi črnorumeni trak in lep trak števerjanskih deklet. Obred je opravil ločniški dekan. Slavje se je odvijalo popoldne ob 17.00 uri na dvorišču barona Jožefa Formentinija, ki mu danes pravimo Borovci. Društvo je takrat štelo 120 članov.
Po Janezu Jugu je leta 1893 prevzel predsedniško mesto poznejši župan Josip Klanjšček, denarničar (naziv za današnjega blagajnika) je bil Štefan Hlede, odborniki pa Anton Klanjšček, Jožef Klanjšček, Ludvik Kreševic, Štefan Makuc, Jožef Pintar, Anton Terčič in Anton Terpin. Prosvetno delovanje je polagoma izgubljalo svoj začetni naboj in je po smrti učitelja Janeza Juga in kurata Antona Gregorčiča ob koncu stoletja skoraj zamrlo. Gregorčiču je sledil leta 1898 kurat Tomaž Rutar, ki pa ni bil primeren za zahtevno prosvetno delo, leta 1908 pa je prišel med števerjanske ljudi kurat Janez Evangelist Jarec. Pri njegovih prizadevanjih po kulturnem delu mu je priskočil na pomoč mladi organist Boštjan Marinič, ki je izvežbal mogočen mešani pevski zbor. Obnova društvenega življenja pa novemu kuratu ni zadostovala, ustanovil je še vrsto drugih organizacij, ki so do začetka prve svetovne vojne vsestransko posegale v vaško življenje.
Leta 1905 je bilo torej obnovljeno prosvetno delovanje. Društvo je imelo razvejano dejavnost, saj je obsegalo več odsekov, in sicer dramskega, pevskega, telovadnega in brezalkoholnega, ob njih pa je deloval še denarni odsek za prihranke, imenovan Čebelica. Od leta 1906 do prve svetovne vojne je društvo vodil Karlo Hlede. V tem obdobju je delovanje doseglo svoje najvidnejše uspehe. Ustanovili so tudi tamburaški orkester in Marijino družbo. Leta 1908 je v Števerjanu nastala zelo dejavna in dobro organizirana skupina Orlov, leta 1909 pa organizacija Sokolov, 31. julija 1910 so ustanovili števerjansko podružnico Slovenske straže, ki je bila nekakšna politična in narodnoobrambna organizacija. Velik kulturni zagon je dal vasi prihod nadučitelja Ladislava Likarja in učiteljice Brede Šček.
Tik pred izbruhom prve svetovne vojne so 19. julija 1914 priredili mogočni Narodni tabor v Št. Ferjanu. Udeležilo se ga je nad 2000 ljudi. Slavnostni govornik je bil takratni nadučitelj Ladislav Likar, ki je pozdravil prisotne z geslom: »Vse za vero, dom, cesarja«. Spregovoril je tudi poslanec Josip Fon. Omenjeni dogodek je bila v bistvu zadnja manifestacija naših ljudi pod avstro-ogrsko monarhijo. Števerjanski tabor lahko uvrščamo v vrsto narodnih shodov, ki so se odvijali v zadnji polovici 19. stoletja. Števerjan je bil tisti dan kraj, kjer so se srečali katoliški in narodno zavedni Brici.
Vojna vihra je števerjanske fante in može razkropila po vseh tedanjih bojiščih. Leta 1918 so se vrnili v porušeno vas le tisti, ki jim je smrt prizanesla. V domačem kraju je bilo vse razdejano, saj je tod tekla Soška fronta. Takratni kurat Janez Jarec, ki je prišel med naše ljudi že leta 1906, se je trudil, da bi obnovil cerkev, šolo in društvo, nakar se je izmučen umaknil leta 1920. Sledil mu je cerkljanski rojak Ciril Sedej, ki je postal za naše ljudi prava opora. Pomagal je tako pri gospodarskem kot pri prosvetnem delu. Gonilna sila števerjanskega prebujanja sta bila torej dva zaslužna moža, in sicer župnik Ciril Sedej in nadučitelj Ladislav Likar.
Že leta 1920 so obnovili kulturno življenje z organizacijo, ki so jo poimenovali Narodna mladina. V njej so našli mesto vsi Števerjanci ne glede na politično prepričanje. Že na dan Svetih treh kraljev leta 1921 so v baraki priredili prvo veselico po vojni. Nastopil je zbor pod vodstvom nadučitelja Likarja, ob pevski spremljavi so zaigrali tudi Štokovo burko Moč uniforme. Bogato delovanje slovenske prosvete se je nadaljevalo. V okviru Narodne mladine je prišlo 24. julija 1921 do največjega medvojnega slovenskega tabora v Števerjanu. Na Dvoru so priredili zelo dobro organiziran ljudski tabor, ki se ga je udeležilo preko 2500 ljudi. Na njem sta spregovorila pisatelj France Bevk in poslanec v italijanskem parlamentu Virgil Šček.
Zgodilo pa se je, da so levičarske sile, po zgledu drugih vasi na Goriškem, izstopile iz skupne organizacije ter leta 1922 ustanovile svoje društvo, ki so ga poimenovale Ljudski oder. 15. oktobra istega leta je bil tudi ustanovni občni zbor Katoliškega prosvetnega društva, ki je dejansko nadaljevalo delo predvojnega Katoliškega bralnega društva, nato Narodne mladine, in se je takoj vključilo v goriško Prosvetno zvezo. Društvo je že ob ustanovitvi štelo 50 članov. Prvi redni občni zbor se je vršil 11. marca 1923. V okviru društva so delovali dramski, pevski in telovadni odsek, pa tudi dekliški krožek, katerega duša je bila Angela Maraž. Na prvem rednem občnem zboru je bil potrjen odbor, izvoljen na ustanovnem srečanju, kateremu je predsedoval Hilarij Hlede.
15. novembra 1925 so na rednem občnem zboru z manjšimi spremembami potrdili stari odbor. Na naslednjem občnem zboru je odstopil predsednik Jožko Mužič in je bil na njegovo mesto izvoljen Franc Terpin, podpredsednik je postal Alojz Terčič, tajnica Angela Maraž, blagajničarka Milka Maraž, knjižničar Jožef Juretič, gospodar Anton Rožič, pregledovalca računov pa Štefanija Škorjanc in Karol Maraž.
Takratne italijanske oblasti so na delovanje gledale z nezaupanjem. Naši ljudje so iz avstrijskih postali italijanski državljani. Širil se je fašistični pritisk in nastajale so prve težave. Ko so zatrle slovenske šole in tisk, so bile oblastem slovenske organizacije še edini trn v peti. Kljub temu je društvena dejavnost najbolj zaživela med leti 1923 in 1925. Postavili so na oder več zahtevnih iger in priredili več veselic. Društveni predsedniki so v tem času bili že omenjeni Hilarij Hlede, Avguštin Klanjšček, Jožko Mužič, Franc Terpin in nazadnje Alojz Terčič. Septembra leta 1927 so jih poklicali na orožniško postajo v Kojsko in so jim zapovedali, naj prenehajo z delovanjem. Kar je bilo slovenskega, se je takrat zateklo v župnišče in na cerkveni kor. Po vasi so prešerno korakali fašisti s fesi in mošketami, med njimi pa so žal bili tudi nekateri domačini. Velika večina Števerjancev pa se je fašizmu zoperstavila, saj so se že leta 1942 pridružili narodnoosvobodilni borbi.
5. septembra 1945 so obnovili kulturno delovanje v enotnem in skupnem društvu Briški grič. V začetnem odboru, ki se je sestajal že od začetka avgusta istega leta, so bili Ada Gabrovec, Vera De Reja, Zalka Maraž in še drugi vaščani. Na občnem zboru, ki se je odvijal na Dvoru, je bil imenovan za predsednika Stanko Hlede, ki je prejel več glasov od Franca Terpina. V odbor so bili imenovani za tajnico Vera De Reja, za blagajnika Josip Humar Klemenjčev, za šolstvo in dramski odsek Ada Gabrovec, za godbeni odsek Danilo Gravner, za pevski zbor Anton Sošol in Oskar Mizerit, ostali člani pa so bili Fabijo Knez, Jožef Hlede, Josip Humar z Grdince in Zalka Maraž. Izbrali so tudi društveno ime, in sicer Briški grič, ki ga je predlagal Alojz Terčič. Društvo je zajelo vso števerjansko mladino in tudi starejše občane. Bil je to pravi izbruh delovanja po skoraj dvajsetletnem prisilnem molku; mitingi, koncerti, igre in veselice, izleti so bili stalno na dnevnem redu. 14. marca 1948 se je vršil drugi občni zbor, kjer je bil imenovan za predsednika Ciril Klanjšček. Vpisanih članov je bilo 180. Števerjanci so bili od vedno pravi narodnjaki, zvesti matični domovini, živeli so pobožno življenje in se niso radi postavljali za politične ideologije, ki rade privedejo do navzkrižij.
Ponovno pa je prišlo do političnih težav in tako je bilo 7. marca 1954 obnovljeno Katoliško prosvetno društvo, ki se je leta 1969 preimenovalo v SKPD F.B. Sedej, in sicer po goriškem nadškofu, stricu nekdanjega števerjanskega župnika Cirila Sedeja. Predsednik društva je postal Ciril Terpin, ob njem pa so bili mnogi mladi, med katerimi Cvetka Gravnar, Ivo Gravnar, Albin Komic, Drago Komjanc, Alojz Mužič, Zdenko Terčič, Marta Zuri, novi kaplan Hilarij Cotič ter še marsikdo. Hilarij Cotič je bil tudi pobudnik dekliškega in fantovskega krožka mlajših in starejših otrok. Prve društvene seje so imeli kar v župnišču; števerjanski župniki so namreč radi sledili prosvetnemu življenju in se redno udeleževali občnih zborov in tudi društvenih sej. Člani so letno plačevali članarino v višini dvesto starih lir. Prosvetno društvo je imelo do leta 1969 svoj sedež pri Terčičevih, t.j. na Križišču v Gravnarjevi hiši. Lastnica Ida Gravnar roj. Mužina je brezplačno dala kulturnim delavcem v najem dvorano. Tam so redno prirejali Prešernovo proslavo, Materin dan, pustovanje in silvestrovanje, ob nedeljah zvečer je bil na sporedu ogled filmov, v stavbi občinskega vrtca pa so prirejali tudi kuharske tečaje. Amaterski igralci so stalno vadili in vesele enodejanke so se kar vrstile: Jaz sem v višini, jaz sem oblast; Kje je meja; Ena se mora poročiti, itd.
Leta 1958 je števerjanska župnija odkupila Formentinijevo stavbo in Borovce za 2.500.000 lir. Leto kasneje, in sicer leta 1959, je bilo treba odšteti za honorar notarju in stroške za prepis pogodbe o nakupu imovine celih 134.150 lir. Stroške za nakup doma je župnija krila s posojilom, ki ga je najela pri goriški nadškofiji in z večletno nabirko pri vernikih. V isti namen se je župnija odločila za prodajo dveh cerkvenih zemljišč. 6. aprila 1964 sta ju odkupila Franc Mužina in pa Ciril Hlede. Začela se je obnova palače, ki jo je opravil podjetnik Černigoj. Celotni obnovitveni stroški so znašali približno 15.000.000 lir. Tako je leta 1969 postal novi sedež društva prenovljeni župnijski dom pred cerkvijo na trgu Svobode.
