1. november 2003
Ooo, pica!!!!!Ta je bil vzklik, ki smo ga vsi ponavljali na dan 1. novembra, ko smo se zbrali pri Drufovki in delali pice. Oziroma, običajno na ta dan pečemo kostanje, letos pa smo improvizirali tudi picerijo.
Po običajnih obredih, ki jih vsakdo opravi na dan vseh Svetih, smo se po 17.30 zbrali na Marjanovem domu in si tam kratili čas z veseljem in dobro voljo. Vzdušje je bilo enkratno. Ob zvoku harmonike in kitare smo plesali polke in valčke; niti drugačni ritmi nas niso ustavili, kar naprej se je nekaj gibalo v ritmu. Poleg pic in kostanja, pa so nam tekle sline tudi pred frikom, ki nam ga je pripravil Marko. Čas je kar hitro mineval in tako smo začutili željo po sladkem. Naše želje so se nam uresničile, saj sta nam Nataša in Karin pripravile palačinke. Mislim, da kar zavidljiv menu nas je spremljal cel večer.
Čeprav nas je dež preganjal cel dan, smo se vseeno okrog polnoči odpravili na pokopališča bližnjih vasic, kjer smo se s kratko molitvijo in petjem spomnili prijateljev, ki jih ni več v naši sredi. Vsakemu izmed nas je gotovo sinila v glavo misel kako je zivljenje kratko, kako nas lahko ob vsakem trenutku ni več in kako lahko v hipu izgubimo prijatelja. Zato mislim, da se ni treba zgubljati v malekostih, ampak v pomembnih stvareh. Prijateljstvo je dragoceno.
Tako se, čeprav pozni uri, nismo še odpravili spat, ampak smo šli zopet k Marjanu na kozarček. Po tem pa smo se vrnili domov, zadovoljni da smo dan lepo preživeli in v upanju, da se bomo še veliko krat srečali na podobnih praznovanjih.
