BARON SEDI NA VEJI – SEZONA 2017/2018

po motivih romana I. Calvina

Avtor priredbe: Patrizia Jurinčič Finžgar

Režija: Patrizia Jurinčič Finžgar

Scenografija: Patrizia Jurinčič, Jasmin Kovic

Kostumografija: Carlotta Nanut

Koreografija: Monika Zajšek

Luč: Daniel Peteani

Ton: Daniel Peteani

Izdelovalec scenografije: Mario Leopoli

Svetovalec za govor: Jan Leopoli

 

Organizacijski vodja: Miha Kovic

Umetniški vodja: Jasmin Kovic

Oragnizacijski vodja Dramske družine v sklopu katere deluje mladinska skupina M+: Ilaria Bergnach

Tehnični vodja: Janez Terpin

 

Cosimo: Tadej Lukman 

Biagio (otrok): Emil Sabadini 

Biagio (odrasel): Alessandro Pasi 

Njun oče: Miha Kovic 

Njuna mama: Jana Juren 

Njuna sestra Battista: Nika Devetak 

Viola: Chiara Bergnach 

Prvi razbojnik: Valentina Terpin 

Drugi razbojnik: Nika Devetak

Tretji razbojnik: Alessandro Pasi

Ursula: Đulistana Burzić 

Njen oče Frederico: Miha Kovic 

Njena sestra Raimunda: Valentina Terpin 

Angleški poročnik: Nika Devetak 

Neapeljski poročnik: Valentina Terpin 

Tujec: Miha Kovic 

Tujec 2: Jana Juren 

Tehnik: Daniel Peteani 

 

Premiera: 22.4.2018 ob 17.00 (velika dvorana Sedejevega doma, Števerjan)

Ponovitve: 23.4.2018, ob 20.30 (velika dvorana Sedejevega doma, Števerjan)

 

KRATEK OPIS PREDSTAVE

Vsak izmed nas bi lahko v svojem življenjepisu navedel dogodek, ki je zaznamoval začetek lastne, osebne »francoske revolucije.« Verjetno seže v čas zgodnje mladosti, najverjetneje se je zgodil v obliki upora staršem. Morda smo se odločili za izobraževalno pot, ki je niso odobravali. Morda smo se preselili v tuje mesto in ignorirali njihovo željo, da bi jim bili v oporo v času njihove starosti.?? Morda smo pri kosilu zavrnili krožnik s polži, splezali na drevo in prisegli, da se ne bomo nikoli več vrnili na trdna tla.

Slednji je – brez dvoma domiselen – upor, s katerim starše prizadene dvanajstletni Cosimo Piovasco di Rondò, junak zgodbe Baron na drevesu, ki se dogaja – naključje? – ravno v predrevolucijskem času. In vendar se ta upor, ki ga na prvi pogled vodi zgolj mladostniška trma, postopoma spreminja v filozofijo življenja: »Vsak, ki želi dobro videti zemljo, se mora držati stran od nje na potrebni razdalji« trdi Cosimo. Njegovo gesto si lahko razlagamo kot strahopetno ali kot pogumno dejanje: dejstvo pa je, da Cosimo na drevesih odrašča in se stara tako kot vsakdo. Ne uidejo mu niti prva ljubezen, niti trpljenje ob izgubi svojih najbližjih. Cosimo zariše svojo pot in ji ostane zvest do konca.

To je zgodba, ki mlade člane M+ postavlja v vlogo staršev in obenem v vlogo otrok. Raziskuje nujnost po odkrivanju lastne poti in podpira mladostniško trmo, hkrati pa ugotavlja njeno smiselnost in nesmiselnost. Je himna otroštvu in himna starševstvu: je želja, da bi se znali polobli vedno znova zbližati in prisluhniti druga drugi.